Kaj pravzaprav privablja turiste na Maldive? Turkizna barva morja, bele peščene plaže, kokosove palme in prijazni domačini. Otočje je zelo romantično in kot tako tudi idealno za poročna potovanja, individualno raziskovanje ali družinske počitnice. Najbolj znane so  lesene hiške na morju, ki jih lahko najamete in v njih preživite svoj romantičen in sanjski dopust. Zadnja leta so zelo popularne tudi poroke na Maldivih čeprav lahko katoliško poroko opravite samo simbolično. Prevladujoča religija na Maldivih je namreč islam, domačini pa so sunitski muslimani. Agencije vam uredijo sanjsko simbolično poroko saj na otokih ni katoliških duhovnikov. Vendar konec koncev je pomembna samo zaobljuba.

Kot glavno plačilno sredstvo se na Maldivih uporablja denarna enota Rufiy, ki jo lahko kupite na letališču in v glavnem mestu Male. Bank in menjalnic ni na vseh otokih, prav tako ni povsod podprto plačevanje z plačilnimi karticami. Priporočljivo pa je, da imate vedno pri sebi nekaj gotovine že zaradi napitnin, ki so na Maldivih že tradicija.

Kdaj je najbolj priporočljivo potovati na Maldive? Vsekakor lahko otočje obiščete v vsakem letnem času saj prevladuje tropsko podnebje in povprečne temperature so vedno okoli trideset stopinj. Vseeno pa boste imeli garantirano največ lepega vremena, če se boste na otoke odpravili med decembrom in aprilom, ko ni nobenega monsunskega obdobja. V tem času je tudi izredno popularno potapljanje v Indijskem oceanu. Opreme za potope ne potrebujete saj imajo na vsakem koraku potapljaške centre kjer si lahko vso opremo izposodite.

Najceneje si boste takšen oddih privoščili, če se odločite za last minute Maldivi potovanje in odletite iz enega od bližnjih letališč. Maldive se splača doživet vsaj enkrat v življenju in naj se vam nikamor ne mudi. Vzemite si vsaj dva tedna časa saj se pogosto zdi, da se je na tem otočju ustavil čas in skoraj zagotovljeno si boste svoje počitnice na Maldivih zapomnili za vso življenje.

First minute rezevacija pomeni, da rezerviramo počitnice že več mesecev pred odhodom in tako koristimo vse ugodnosti, ki jih agencije za takšne rezervacije ponujajo. Izredno so popularne first minute počitnice na Hrvaškem, ki so med Slovenci še posebej popularne. Marsikdo si namreč ne upa čakati na zadnji trenutek saj se pogosto zgodi, da so dobre namestitve hitro razprodane, sploh pa to velja za apartmaje ob morju.

Med najbolj popularne destinacije kjer so zaželjene first minute rezervacije spadajo tudi Kanarski otoki, Egipt, Tunizija, Turčija in tudi Grški toki. Predvsem first minute Grčija je zelo zaželjena za družinske počitnice saj agencije v pomladnih mesecih ponujajo velike popuste na zgodnje rezervacije za grške otoke. Najpogosteje pa se za takšne rezervacije odločajo družine z majhnimi otroki, ki imajo ponavadi večje zahteve in si ne morejo privoščiti, da bi čakali na last minute ponudbe.

Zelo zanimivi za first minute rezervacije so tudi Kanarski otoki, predvsem Tenerife in Gran Canaria, ki sta tudi najbolj obiskana otoka. Tudi eksotična potovanja se splača rezervirati dovolj zgodaj, tukaj mislimo predvsem na Maldive, Tajsko, Dominikansko republiko in Mauritius. Kakorkoli se že boste odločili, dobro premislite in se posvetujte s svojimi turističnimi agenti potem pa v lov na najugodnejše počitnice.

• če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali
• če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata ali
• če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku.

Nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka.

Nasprotna tožba se lahko vloži tudi, če mora o zahtevku iz nasprotne tožbe soditi isto sodišče v drugi sestavi.

Delijo se na dve skupini:

• tiste, ki se izvršujejo izven pravde;
• in na takšne, ki se lahko izvršujejo le v pravdi.

Praviloma se le oblikovalne pravice izvršujejo izven pravde z enostransko izjavo volje, le izjemoma pa izvajanje oblikovalne pravice ni dovoljeno samemu subjektu pravice, marveč je oblikovanje prenešeno na sodišče zato, ker stoji to pravno razmerje pod posebnim varstvom zakona.

Oblikovalna pravica ni zahtevek na dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Tiste oblikovalne pravice, ki jih sme stranka izvrševati le preko sodišča, izvršuje stranka tako, da vloži tožbo, v kateri navede dejstva, iz katerih izvira njena pravica na oblikovanje. Oblikovalna tožba je dovoljena le tam, kjer jo predvideva materialno pravo. Če sodišče ugotovi, da je oblikovalna pravica utemeljena, izreče v sodbi preoblikovanje. Nov pravni položaj ustvari sodba, ne pa strankina izjava.

Z oblikovalno tožbo stranka ne zahteva, da bi se obstoječi pravni položaj ugotovil avtoritativno in dokončno, ampak zahteva le oblikovanje tega razmerja. Oblikovalna pravica je civilnopravna (rodbinska) pravica, ne pa publicistična, na državo naperjena javna pravica. Oblikovalna sodba ne ugotavlja že obstoječega pravnega razmerja, ampak ga ali na novo ustanavlja, kar je redkeje, ali pa ga spreminja oziroma odreja njegovo prenehanje. Zato se ta tožba tudi imenuje konstitutivna ali kreativna tožba. V dajatveni sodbi pa ugotavlja sodišče pravno posledico, ki je nastala pred pravdo in izven pravde. Prav tako ugotavlja sodišče v ugotovitveni sodbi pravico ali pravno razmerje, ki je obstojalo pred pravdo in izven pravde.

Tožbeni predlog se glasi: “Tožnik predlaga, da se razsodi: zakonska zveza med tožnico in tožencem, ki sta jo sklenila _______ se razveže. …”

Tožbeni predlog obsega zahtevek, da sodišče s sodbo odredi razvezo. Tudi v tej tožbi tožnik zatrjuje, da ima pravico zahtevati razvezo in navaja za to vsa potrebna pravotvorna dejstva, toda sodišče ne sodi o tem, da ima tožnik pravico zahtevati razvezo. V sodbenem izreku se ne ugotavlja pravica na razvezo. Takšna deklaracija še ni razveza. Sodba mora šele odrediti razvezo samo. V izreku je eksekutivni element.

Najpomembnejše oblikovalne tožbe izvirajo iz rodbinskega prava:

• tožba za razvezo;
• tožba za razveljavljanje zakonske zveze;
• tožba za izpodbijanje zakonskega rojstva itd.

Razlog sodnega oblikovanja teh statusnih razmerij je v javnem interesu, ker mora vladati zanesljivost v teh odnosih – z oblikovalnimi tožbami se zahteva oblikovanje za naprej (“pro futuro”), deloma pa tudi za nazaj (“pro praeterito”). Med oblikovalne tožbe spadajo tudi procesne tožbe, kot so opozicijska, impugnacijska, izločitvena tožba. Odločba sodišča v obnovitvenem postopku, s katero se dovoljuje obnova (“iudicium rescindens”) je konstitutivnega značaja.

Oblikovanje nastopi s pravnomočnostjo sodbe. Izvršba ni potrebna. Novi pravni položaj je s sodbo formiran, ne pa ugotovljen – sodba uresničuje materialnopravno pravico na oblikovanje. Oblikovalna sodba ima absolutni učinek, učinkuje za vse in proti vsem. Če pa se s sodbo tožbeni zahtevek oblikovalne tožbe zavrne, je to ugotovitvena sodba in učinkuje le med strankama (“inter partes”).

• ugotovitev, da obstoji zahtevek;
• in izpolnitveno “povelje” tožencu, da izpolni zahtevek.

Le kondemnatorne sodbe imajo poseben učinek izvršljivosti  - to je pravna možnost, da tožnik (zahtevajoči upnik) prisili toženca (zavezanca) k izpolnitvi z državnimi prisilnimi sredstvi.

Če se izkaže, da materialnopravni zahtevek ne obstoji, je tudi procesualni tožbeni zahtevek neutemeljen in sodišče ga zavrne. Tožbeni zahtevek ni identičen z zahtevkom materialnega prava.

Sodba, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek dajatvene tožbe, je ugotovitvena sodba, ker se v takšni sodbi ugotavlja, da ne obstoji uveljavljeni zahtevek in je ponovna tožba izključena. Nastopi prav tista situacija, kakor če bi toženec tožil tožnika z negativno ugotovitveno tožbo, da ne obstoji uveljavljeni zahtevek.

Zahtevek, ki se uveljavlja z dajatveno tožbo, je različen, in se ravna po vsebini materialnopravnega razmerja. Poleg dajatvenih in storitvenih tožb v ožjem smislu spadajo med dajatvene tožbe tudi dopustitvene in opustitvene tožbe.

Z dopustitveno tožbo zahteva tožnik sodbo, da je toženec dolžan nekaj dopustiti ali trpeti oziroma opustiti nasprotovanje. Dopustitvena tožba je npr. zastavna tožba (“hypothecaria in rem actio”), s katero tožnik zahteva sodbo, da je toženec dolžan zaradi plačila nekega denarnega zneska dopustiti izvršbo z javno dražbo zastavljene stvari. Dopustitvena tožba je tudi konfesorna tožba v tistem delu zahtevka, v katerem se zahteva sodba, da je toženec dolžan glede na pravico tožnika nekaj trpeti.

Tudi opustitvena tožba je dajatvena. Tožnik zahteva od sodišča, naj tožencu s sodbo prepove določena dejanja, zlasti poseganje v tožnikove pravice, ki so lahko absolutne (premoženjske in osebne) ali relativne. Opustitvena tožba je npr. negatorna tožba iz služnostnega prava. Sodba, s katero se ugodi zahtevku opustitvene tožbe, se glasi tako, da se tožencu prepovedujejo določena dejanja. Pri opustitvenih tožbah je sporno, kdaj je podana pravovarstvena potreba – zahtevek za opustitev nastane že pri prvem posegu v pravico tožnika. Pravovarstvena potreba za opustitveno tožbo je podana šele, če je nevarnost novega bodočega posega.

Tožba za izjavo volje je prav tako dajatvena tožba. Tožbeni zahtevek in sodba se glasita tako, da je toženec dolžan podati izjavo, ker se bo sicer štelo, da je takšna izjava podana, brž ko postane sodba pravnomočna. Izjavo volje nadomesti sodni izrek. Gre za oblikovanje v formi fikcije. Po obliki je ta tožba dajatvena, po vsebini pa oblikovalna. To je pomembno za meje, v katerih učinkuje takšna sodba.

Pravica do pritožbe je dana in utemeljena tedaj, ko je prizadeta kakšna pritožnikova pravica. To pravico lahko povežemo tudi s pravico do človekovega dostojanstva, ki preprečuje, da bi se subjekti znašli v položaju objekta državnega ravnanja. Ustava ne zagotavlja le pravice do pritožbe znotraj vsakega postopka (upravnega, kazen-skega, pravdnega itd.), pri upravnem odločanju je možno tudi sodno varstvo (23. člen Ustave), pa tudi ustavna pritožba (160. člen Ustave).

Pravica do pritožbe hkrati zagotavlja nadzorstvo nad delom podrejenih državnih organov. S sodnim varstvom odločb v uprav­nem postopku se zagotavlja tudi načelo delitve oblasti, nenazadnje pa tudi enotna uporaba prava. Če je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločbe upravnih organov, ni nujno, da je tudi v sodnem postopku zagotovljeno instančno odločanje. Ustavni zahtevi je zadoščeno, čim je dano sodno varstvo, vendar pretežna evropska praksa in praksa ESČP šteje, da je sodno varstvo zagotovljeno le v primeru, če gre za polno jurisdikcijo – tj. presojo tudi dejanskih in pravnih vprašanj.

Možna je odpoved pravici do pritožbe. Ta odpoved je lahko dana ob razglasitvi odločbe ali po njeni vročitvi. Možni so tudi dogovori pogodbenih strank, da se bodo podredili odločbi razsodišča in so se vnaprej odpovedali pravici do pritožbe. Iz razlogov pravne varnosti pa je treba preprečevati zlorabo procesnih pravic. Prof. Juhart je poudarjal, da v materialnem pravu velja splošno načelo, da se smejo pravice izvrševati le v pravnih mejah. Kar presega te meje, ne več raba, temveč zloraba pravic. Gre za takšno izvajanje pravic, ki drugemu škoduje, ne da bi upravičenec imel kakšno korist od te rabe. Zloraba procesne pravice je podobna, nič skupnega nima z objektivnim ciljem postopka. Državni organi morajo preprečiti zlorabo procesnih pravic.

Bistveno za oporoko je, da gre za pravo in resnično voljo zapustnika. Ta mora hoteti narediti oporoko, njegova volja pa mora biti usmerjena na nastanek oporoke. Ne sme biti z grožnjo ali silo prisiljen v napravo oporoke.

Oblike oporoke:

• lastnoročna oporoka (besedilo mora biti napisano z lastno roko, pod njo pa mora biti še lastnoročen podpis;
• pismena oporoka pred pričami (obstaja pismeni sestavek (npr. natipkan na računalnik), katerega mora zapustnik podpisati
  ob prisotnosti dveh prič in hkrati izjaviti, da je to njegova zadnja volja, tudi priči se morata podpisati na oporoko);
• sodna oporoka (Zapustnik ustno izjavi svojo voljo na sodišču, ta jo zapiše. Lahko je napravljena tudi v konzulatu, v vojski ali na ladji.);
• mednarodna oporoka;
• notarska oporoka (oporočitelj ustno izjavi oporoko notarju, ta pa jo zapiše, ob prisotnosti dveh prič, ki se tudi podpišeta);
• ustna oporoka (oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama, ki morata biti istočasno navzoči). Velja samo, če zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pismene oporoke.

Z oporoko oporočitelj določi dediča (vesoljni naslednik, ki prevzame tako aktivo kot pasivo). Teh dedičev je lahko več. Ob dedičih lahko določi tudi volilojemnike. Ti dobijo volilo – oporočno naklonilo določene koristi. To volilo je lahko določeno tako, da morajo njegovo izpolnitev zahtevati od dediča. Lahko pa je določeno tako, da volilo pripade takoj ob smrti (npr. gospodinjski predmeti). Oporočitelj lahko določi tudi namestnika dediču ali volilojemniku. Ta dedič deduje, če prvi dedič ne bo dedoval.

]]> http://www.pogodba-pogodbe.info/dedovanje-na-podlagi-oporoke/feed/ 0 http://www.pogodba-pogodbe.info/voscilo/ http://www.pogodba-pogodbe.info/voscilo/#comments Sat, 25 Dec 2010 00:23:52 +0000 urednik http://www.pogodba-pogodbe.info/?p=1044

Ste danes prejeli že kakšen nasmeh?

Podarite kakšnega, vrnil se bo, zna biti še lepši.

Naj se nasmehi okoli vas iskrijo, ne le v decembru, ampak celo leto.

Vam in vašim dragim želimo v letu 2011

še obilo zdravja.

Ali je konkretno zemljišče zazidljivo ali ne, je razvidno iz prostorskih sestavin  dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana tiste občine, v območju katere  leži to zemljišče (občinski prostorski plan). Občinski prostorski plan namreč določi območja stavbnih zemljišč. Če konkretno zemljišče v občinskem prostorskem  planu ni določeno kot stavbno zemljišče, to pomeni, da takšno zemljišče ni zazidljivo.  Zato je treba tudi pojasniti, da mora biti razmejitev v rabi prostora in  s tem povezan status zemljišč (kmetijska, gozdna, vodna, stavbna – zazidana in nezazidana) dokončno določen v občinskem prostorskem planu, to je v prostorskih sestavinah  občinskega dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana, oziroma kot to določa Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), v planskih aktih lokalnih  skupnosti.

Ker pa morajo biti v vsakem (občinskem) prostorskem planu območja kmetijskih  zemljišč, gozdov, vodnih virov, rezervatov in vodnih površin, območja rudnih  nahajališč ter območja naravne in kulturne dediščine posebej opredeljena, tista  od njih, ki so posebnega pomena, pa še posebej zavarovana oziroma varovana (to  so t. i. območja obveznih izhodišč republiških planskih aktov), navedeno pomeni,  da takšna zemljišča praviloma ne morejo nikdar postati zazidljiva, razen če  je za njih predhodno izkazan splošni interes. Za takšna zemljišča, torej tudi  za varovana kmetijska, tako ni in tudi v prihodnje ne bo mogoče pridobiti lokacijskega in kasneje gradbenega dovoljenja za graditev objektov.

Pojasniti pa je potrebno tudi, da za gradnje ni mogoče izdajati lokacijskih in  kasneje gradbenih  dovoljenj  oziroma enotnih dovoljenj za gradnjo, če na podlagi prostorskega plana predhodno ni bil sprejet ustrezen prostorski izvedbeni akt (prostorski izvedbeni načrt ali prostorski ureditveni pogoji). Takšen izvedbeni akt pa seveda ne more določati prav nič bistveno drugega, kar je že določil prostorski plan, torej tudi ne (novih ali drugačnih) območij stavbnih zemljišč za gradnjo). Če torej za območje, na katerem je konkretno zemljišče, ki je po občinskem prostorskem planu sicer zazidljivo, ni ustreznega prostorskega izvedbenega akta  (prostorskega izvedbenega načrta ali prostorskih ureditvenih pogojev), na podlagi  katerega bi se lahko izdalo lokacijsko in kasneje gradbeno dovoljenje, je torej odgovorna občina, v območju katere leži takšno zemljišče. Pojasniti pa je tudi potrebno, da se občina popolnoma samostojno in neodvisno odloči, kdaj in zakaj naj se začne s pripravo in sprejemanjem prostorskih aktov, katerih priprava in sprejemanje pa mora seveda potekati tako, kot to določa zakon.

Če je zemljišče v prostorskih planih občine določeno kot zazidljivo, potem za spremembo namembnosti ni ovir. Vložite zgolj vlogo za spremembo namembnosti na občino. Težji položaj pa je v primeru, da prostorski plani tega ne dovoljujejo. V tem primeru je treba najprej predlagati občini, da sprejme takšne prostorske plane, ki določeno zemljišče uvrščajo med zazidljivo.

Kaj pa storiti, če občina ne sprejme takšnih prostorskih aktov, ki bi omogočali spremembo namembnosti? Kot že rečeno prostorske akte, to je prostorske plane in prostorske izvedbene akte, torej tudi zazidalne načrte, s katerimi se določa namenska raba in zazidljivost določenih zemljišč, sprejema občinski svet popolnoma samostojno in neodvisno. Prav tako se občina popolnoma samostojno in neodvisno odloči, kdaj in zakaj naj se začne s pripravo in sprejemanjem prostorskih aktov ali njihovih sprememb oziroma dopolnitev. Le Ustavno sodišče Republike Slovenije lahko daje in sprejema ocene postopkov priprave in sprejemanje splošnih aktov oziroma predpisov občine. Seveda pa lahko vsakdo, če meni, da so s sprejetjem občinskega predpisa, torej tudi odloka o zazidalnem načrtu, kršene njegove pravice, oziroma, da takšen predpis ni bil pripravljen in sprejeman v skladu z zakonom, ter za to tudi izkaže pravni interes, predlaga Ustavnemu sodišču oceno ustavnosti in zakonitosti takšnega predpisa.

Pri postopku spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijskega v nekmetijsko je treba plačati tudi odškodnino za ta poseg. Zavezanec za plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda je tisti, ki spremeni obstoječo kmetijsko rabo v nekmetijsko, oziroma povedano drugače: ki na do tedaj kmetijskem zemljišču ali gozdu zgradi objekt. Skoraj dobesedno enako, kot je sedaj določeno v 2. podpoglavju II. poglavja ZKZ (načrtovanje  in varstvo  kmetijskih  zemljišč pred spreminjanjem namembnosti), je bilo tudi določeno v prejšnjem Zakonu o kmetijskih zemljiščih iz leta 1973, in sicer s 15. členom prečiščenega besedila navedenega zakona.

Največjo omejitev predstavlja institut za zaščitene  kmetije. To je funkcionalna celota, ki omogoča preživetje. Status zaščitena kmetija dobi s posebno odločbo. Zaščitena kmetija se s pravnimi posli med živimi (menjava, prodaja, …) sploh ne more deliti, razen če se povečujejo druge zaščitne kmetije, če postanejo lastnina RS ali občine ali če gre za solastniške transakcije.

V pravnem primeru pa ostajajo tista kmetijska zemljišča, ki ne sodijo med zaščitene kmetije, vendar je še tu treba pridobiti posebno dovoljenje upravne enote. Tako privoljenje pa se ne izda, če pridobitelj ni usposobljen za kmetovanje, če pridobitelj ne bo obdeloval kmetijskega zemljišča, če se ji zdi cena previsoka ali če pridobitelj preseže zemljiški maksimum. Dovoljenje za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču je torej zelo težko pridobiti, predvsem pa obstoječa zakonodaja preprečuje, da bi nekdo pridobil takšno zemljišče z namenom preprodaje ali, če ga ne potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti. Če pa se pravni posel sklene brez odobritve upravne enote, je takšen posel ničen, torej neveljaven in se šteje, kot da ni bil sklenjen.

Odobritev pa na drugi strani ni potrebna, kadar gre za prostorske ureditvene operacije (melioracija, komasacija, arondacija), kadar gre za pridobitev med zakoncema, oz. zakonitim dedičem ter, kadar gre za gradnjo infrastrukturnih naprav.

Za prodajo kmetijskega zemljišča je določena tudi predkupna pravica, ki jo imajo v naslednjem vrstnem redu: solastnik, zakupnik, kmet mejaš, kmet, ki ima zemljišče v primerni oddaljenosti, RS prek Sklada kmetijskih zemljišč, občina in kmetijska organizacija.

Za nakup kmetijskega zemljišča, gozda in kmetije od leta 2003 dalje ni več pogoj, da ima kupec status kmeta. Še vedno pa je za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah predpisan poseben postopek. Prodajalec na upravni enoti, kjer nepremičnina leži, vloži ponudbo za prodajo, kupec pa mora pri istem organu v roku 30 dni podati pisno izjavo o sprejemu ponudbe. Prodajalčeva ponudba je 30 dni objavljena na oglasni deski upravne enote, občine in državnem portalu E-uprave. V tem roku lahko upravičenci, ki jih določa zakon, uveljavijo predkupno pravico na kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji. To so morebitni solastnik oziroma zakupnik, osebe s statusom kmeta, kmetijske organizacije in država. Če predkupni upravičenci v navedenem roku ne sprejmejo ponudbe, ni ovire za sklenitev kupoprodajne pogodbe med prodajalcem in izbranim kupcem. Kupec nato pogodbo predloži pristojni upravni enoti, ki izda odločbo o odobritvi pravnega posla.

Opisani postopek z javno objavo ponudbe je predpisan v primeru sklenitve prodajne pogodbe, ne velja pa v primeru pogodb (največkrat darilnih) med zakonci, zunajzakonskimi partnerji, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, nadalje pogodb med solastnikoma zemljišča, pogodba o dosmrtnem preživljanju, daril za primer smrti, izročilnih pogodb, pri menjavi kmetijskih zemljišč ter pogodb za legalno pozidana kmetijska zemljišča. Sklenjeno pogodbo je kljub temu potrebno predložiti krajevno pristojni upravni enoti zaradi izdaje potrdila, da odobritev pravnega posla ni potrebna.

Posebna omejitev velja za zaščitene kmetije, to je za kmetije srednje velikosti. Te se v prometu ne smejo deliti, razen če gre za odsvojitev stavbnega zemljišča, pri odsvojitvi kmetijskega zemljišča pa samo v primeru, če s tem ni znatno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije.